Mednarodni turizem prevladuje na Norveškem

Kakšne spremembe prinaša zakonodaja EU slovenskemu turizmu

[ Evrobilten št. 20, julij 2000 ]

EU ostaja vodilna država svetovnega turizma. Statistika je leta 1998 naštela 381 milijonov turističnih prenočitev brez dnevnih gostov in neposrednega tranzita, celoten prihodek pa je dosegel 228,9 milijarde dolarjev. To je 52 odstotkov zaslužka svetovnega turizma. Zelo natančne ocene govorijo o tem, da 14 odstotkov BDP EU pripada turistični dejavnosti. Za EU ta dejavnost pomeni tudi 48 milijonov delovnih mest, kar je 13 odstotkov vseh zaposlenih ali skoraj 25 odstotkov vseh zaposlenih v svetovnem turizmu (več kot 200 milijonov). Turizem naj bi do leta 2010 rasel po letni stopnji 2,6 odstotka, kar je nekoliko manj od globalne rasti (tri odstotke), povprečna rast zaposlenosti v panogi pa naj bi rasla za eno odstotno točko na leto.

Mednarodni turizem je prevladuje v Avstriji, Grčiji, Madžarski, Poljski in Turčiji, domači pa na Finskem, v Nemčiji, na Nizozemskem, Norveškem, v Poljski, Slovaški in Švedski. V Franciji, Italiji, Veliki Britaniji in Španiji sta izenačena. Turizem je najpomembnejša dejavnost v Avstriji, Grčiji, Španiji, Portugalski in Švici. Splošna ocena je, da turistični razvoj pospešuje konvergenco in prispeva k združitvenim procesom v okviru EU. Turizem je s tega vidika po definiciji temeljno povezovalno področje EU, ki so ga doslej oblikovali:

splošni pogoji postopnega razvoja evropskih institucij od Rimskega sporazuma do Agende 2000

vedno bolj vplivna skupna politika, kjer si je turizem izboril posebno mesto oziroma se enakopravno vključuje med druge gospodarske prioritete EU

skupna valuta (monetarni sistem) in postopno usklajevanje fiskalnih (carinskih) različnosti

povečanje možnosti transnacionalnih intervencij na posameznih področjih, med katerimi postaja čedalje pomembnejše tudi turistično področje (različni skladi, evropski proračun).

Čeprav je turizem še danes predvsem predmet ekonomske strategije in politike posameznih držav, lahko sledimo postopni evropeizaciji turistične politike. Leta 1982 so nastala pravila o politiki članic Skupnosti na področju turizma,ki vsebujejo pet področij turističnega delovanja: svoboden pretok turistov, delovne razmere v turistični industriji, transportna politika in turizem, vartsvo kulturne dediščine in regionalni razvoj. V naslednjih letih je turizem postal predmet obširnih razprav v okviru evropskih institucij in leto 1990 je bilo razglašeno za mednarodno leto turizma, čeprav s skromnim proračunom ni imelo nikakršnega odmeva. Leta 1991 je bil potrjen poseben akcijski načrt za razvoj turizma v EU, leto kasneje pa si je izboril posebno mesto v Beli knjigi. Podobno velja za Zeleno knjigo iz leta1995.

V zadnjem času so na razvoj turizma najbolj vplivali trije procesi v EU:

uveljavljanje temeljnih načel svobodnega pretoka in evra kot skupne valute (cenovna preglednost, nižji transakcijski stroški)

usklajevanje skupne evropske politike predvsem na področju poslovne standardizacije (kakovost), medregionalnega razvoja in spodbujanja malih in srednjih podjetij (ERDF,SME, Agenda 2010)

širitev EU na srednjo in vzhodno Evropo in povečevanje ekonomskega, poslovnega in turističnega prostora.

Kljub temu pa EU nima posebne razvoje strategije in politike na področju turizma (podobno velja tudi za druge dejavnosti), vrsta njihovih elementov je vključenih v posamezne dokumente in delovanje določenih institucij. Še vedno pa prevladujejo nacionalne turistične politike in strategije.

EU in Slovenija na področju turizma

Prevzemanje evropske zakonodaje ima tri pomembne vplive na turistični razvoj:

Obstoječi pridružitveni status oblikuje za Slovenijo prostor svobodne trgovine in deregulacije (free trade area), ne pa tudi carinske unije in drugih institucionalnih poenotenj, ki bodo predmet kasnejšega sporazuma o pristopu. Njuno razlikovanje je za razvoj slovenskega turizma zelo pomembno.

V okviru pristopnih pogajanj in usklajevanja zakonodaje bodo zaradi kompleksnosti in povezanosti turistične dejavnosti z drugimi ekonomskimi, političnimi in kulturnimi dejavnostmi in načinom življenja pomembni skoraj vsi zakoni in prevzeti standardi, ki vplivajo na institucionalni razvoj in način življenja v naši državi.

Slovenska turistična industrija lahko s posebnimi projekti sodeluje v vmesnem obdobju (do dejanskega pristopa) pri črpanju nekaterih strukturnih skladov in spodbuja povezave, ki lahko pomembno vplivajo na turistični razvoj na medregionalni in meddržavni ravni ter pomeni širše vključevanje Slovenije v sodobne turistične tokove.

Slovenski turizem je poslovno področje, ki je zaradi narave poslovanja, v temelju evropeizirana gospodarska panoga. Njena konkurenčna prednost temelji na sposobnosti, da oblikuje takšno turistično ponudbo, ki je prilagojena evropskemu trgu in zadovoljuje potrebe in pričakovanja evropskega gosta. V nasprotnem primeru izgubila tudi del domačega povpraševanja.

Ob tem ko je turizem v bistvu najbolj evropsko usmerjeno poslovno področje (panoga), ki z evropskim usklajevanjem pridobiva vrsto prednosti, pa bo hkrati tudi panoga, ki bo najbolj neposredno občutila nekatere posledice vključevanja (brezcarinske prodajalne). Če Sloveniji ne bo uspelo uveljaviti svojih ekonomskih in poslovnih interesov, slovenski turizem lahko izgubi tretjino svojega turističnega prihodka z zapiranjem brezcarinskih prodajaln.

Prednosti in slabosti evropeizacije slovenskega turizma

Splošni učinki sedanjega delovanja EU na gospodarskem, političnem in kulturnem področju bodo z vidika slovenskega turističnega gospodarstva delovali relativno nevtralno. V prehodnem obdobju nimamo nobenih izrazitih prednosti in priložnosti v turizmu, ohranjamo pa pomembne slabosti in nevarnosti, ki lahko turizem bistveno prizadenejo. Oboje je odvisno predvsem od slovenske turistične politike, ki mora spodbujati razvoj turizma in naše politike do EU, ki ima na turističnem področju usodne posledice zaradi opuščanja brezcarinske dejavnosti.

Med prednosti, ki so pomembne za razvoj slovenskega turizma, sodijo:

prevzemanje in usklajevanje zakonodaje, standardov in drugih institucionalnih pravil, ki lahko pripomorejo k bolj kakovostni turistični ponudbi in boljši prepoznavnosti slovenskega turizma med evropskimi gosti

vključevanje v strukturni dialog na področjih, ki so posredno pomembna za turistični razvoj (transport, finance, davki), ker vplivajo na odprtost in konkurenčnost slovenske turistične ponudbe

uveljavljanje predpristopnih pomoči v okviru posebnih skladov: dopolnjeni Phare za podporo reformnih in predpristopnih prizadevanj ( 1992-1997 – 116 milijonov ekujev), Sapard in Ispa (kmetijstvo, transport in okoljska infrastruktura), čezmejno sodelovanje z Italijo in Avstrijo (21 milijonov ekujev), ERDF in njegove štiri horizontalne razvojne spodbude (Interreg, Urban, Leader in Equal)

uveljavljanje strategije pospeševanja in spdbujanja malega in srednjega podjetništva (99 odstotkov vseh evropskih turističnih kmetij, ki štejejo 2,7 milijona subjektov, zaposluje manj kot 250 ljudi), ki ga ponuja Agenda 2010

vključevanje v posebne turistične projekte in institucije, ki nastopajo na mednarodni ravni, in imajo z vidika EU neposreden ali posreden vpliv na področju pospeševanja kakovosti posebnih skupnih oblik turistične ponudbe, usklajevanja in medsebojne podpore turističnega marketinga in podobno.

Približna ocena strukturne pomoči za članice, ki bi se vključile v EU, znaša za načrtovano obdobje 2002-2006 58,1 milijarde evrov, pri čemer struktura porabe ni posebej opredeljena. V EU so v letih 1994-1999 za turizem namenili devet odstotkov, posredno pa ocenjujemo učinke tudi pri dodatnih 37 odstotkih porabljenih sredstev (skupaj torej 46 odstotkov). UMAR ocenjuje, da bi Slovenija prispevala EU približno en odstotek svojega BDP, povraten pozitiven vpliv bi naj bil tri- do štiriodstoten odstotke. Neto proračunski učinek bi se gibal okoli dveh odstotkov. Če sledimo evropskim povprečjem, potem bi znotraj teh pomoči Slovenija okoli deset odstotkov sredstev neposredno namenila turistični dejavnosti, posredno pa bi na turizem vplivalo okoli 45 odstotkov vseh drugih naložb.

Nevarnejši scenarij za slovenski turizem izhaja iz možnosti predčasne odprave brezcarinskih prodajaln. EU je v Agendi 2000 in v vsakoletnih presojah jasno zapisala, da pričakuje, da bo slovenska vlada uskladila poslovanje brezcarinskih prodajaln s Priporočili Sveta za carinsko sodelovanje z dne 16. junija 1960, ki ne dovoljuje brezcarinskih prodajaln na kopenskih mejah in prehodih. Za EU je odprava brezcarinskih prodajaln (fizično za pisanje-“odprava teh vrst objektov”) pogoj za pristop, pri čemer od slovenske vlade zahteva čim hitrejše ukrepanje. S formalnopravnega vidika iz samega Evropskega sporazuma o pridružitvi in drugih pomembnih dokumentov ni mogoče razbrati mednarodne pravne obveznosti zapiranja ali preoblikovanja brezcarinskih prodajaln. Slovenska vlada je do sedaj izračunala oportunitetni strošek zapiranja (do leta 2006), ki znaša 1,7 milijarde nemških mark in je v okviru carinske in davčne zakonodaje predvidevala postopno ukinitev elementov brezcarinske dejavnosti do leta 2006 oziroma do vstopa v EU. Obveznost zapiranja teh prodajaln se bo za RS vzpostavila šele ob pristopu k članstvu v EU pod pogoji in na način, ki bo uveljavljen v sporazumu in bo ustrezal takratni carinski uniji in dejanski odpravi mejnega nadzora. Kakršnokoli spreminjanje sedanjih brezcarinskih prodajaln v navadne trgovine pred pristopom k EU je zaradi posebnosti mejnega režima, obstoječe evropske in domače zakonodaje pravno in poslovno nemogoče. Če bo zaradi pritiskov Avstrije v okviru pristopnih pogajanj slovenska vlada opustila brezcarinsko dejavnost do leta 2002, potem bo slovenski turizem pretrpel izgubo v okviru ustreznih prihodkov te dejavnosti k turističnemu prilivu Slovenije. Nobena slovenska panoga ali gospodarska dejavnost ne bi v takšnem primeru pretrpela hitrejše in večje škode, kot jo prinaša postopek vključitve v EU za slovenski turizem.

prof. dr. Bogomir Kovač,

Leave a Reply